Štiri obdobja ljubezni pri otroku

Vsaka informacija glede vzgoje, ki jo danes dobimo, nam je lahko v veliko pomoč. Tokratni blog je povzetek predavanja Alenke Rebula, psihologinje, učiteljice, predavateljice, pisateljice in mame treh otrok, o štirih pomembnih obdobjih v otrokovem življenju, ki se dotikajo predvsem ljubezni in načina predaje popolne odgovornosti.

Najbolj pomembne tri stvari, ki jih moramo vedno gojiti, da se ne oddaljimo od otroka, pa so naslednje:

  • fizični stik je pomemben v vsakem obdobju! S tem nikoli ne prenehajte!
  • opuščanje vseh pričakovanj – načrtov, ki jih imamo do otroka! Ne prelagajmo svoja pričakovanja do sebe na otroka!
  • bodimo vedno ponosni na svojega otroka, ne glede na vse! Kadar malo kepico vozimo v vozičku to delamo s ponosom, vsakemu želimo pokazati našega otroka, skozi rast se to izgubi, kar je velika škoda. Bodite torej ponosni na vašega otroka v vsakem njegovem obdobju!

Skozi rast se spreminja pristop, ki ga imamo do otroka, a vendar morajo nekatere stvari ostati iste! To so vse tri zgoraj naštete!

Prvo obdobje: od rojstva do njegovega 2 ali 3 leta (odvisno kdaj gre v vrtec)

Tukaj se pokažejo naše sposobnosti ravnanja z dojenčkom in prevzemanje popolne odgovornosti za to male bitje. Otrok je tvoj in vedno bo tako! Marsikdo namreč ni sposoben ali pripravljen na odgovornost in predvsem na sposobnost dajanja brez da dobimo. Tukaj moramo predvsem mame paziti na naše čustveno ravnovesje. Kolikor ljubezni dajem, toliko jo moramo dobiti. Dajem jo otroku, dobivati bi jo morala od partnerja! Tukaj mi je prišel na misel stavek – Dragi Oče, največ kar lahko storiš za mamo svojega otroka je to, da jo ljubiš brezpogojno!

V tem obdobju je nujno znati čutiti sebe in razumeti kaj se ti dogaja. Pri ženski gre za velike spremembe, ki lahko sprožijo marsikatero rano znotraj nje. Če otrok joka in se ob tem počutimo nelagodno to pomeni, da gojimo v sebi negativne emocije, ki se sprožijo z jokom. To so naše težke rane iz otroštva, ki bi jih moral vsak očistiti še preden se spustimo v odnose in starševstvo. Poporodna depresija pomeni čustveno neravnovesje – daješ in ne dobiš. Če torej mama kot otrok ni bila ljubljena, pride do poporodne depresije. Marsikdo stiske te narave ne opazi, zato se moramo nujno naučiti čutiti sebe, sicer otopimo in postanemo čustveno popolnoma zaprti.

Drugo obdobje: od 2 ali 3 leta do šole 

Sedaj otrok ni več na meni 24 ur in tukaj se pokaže sposobnost zaupanja – ali lahko otrok preživi brez mene. Na plan izbruhnejo prepričanja, ki jih imamo o njemu in predvsem prepričanja, ki jih gojimo do sebe. Če ne zaupamo sebi, bomo težko zaupali otroku in to obdobje zna biti zato zelo težavno. Naši strahovi se prezrcalijo na odnos z otrokom, vse to pa ga zelo omejuje pri njegovem razvoju.

Znati moramo videti moč otroka, ki se razvija. Opažamo kako postaja velik, kako gre v svet, med druge otroke,…od sebe ga moramo delno izpustiti, ampak vedno opazovati – tako se bo počutil varnega. To bo dejanje podpore. Izpustiti ampak opazovati, biti vedno tam nekje blizu.

Ljubezen je da otroka vidiš realno, da verjameš v njega, da mu zaupaš, da tako lahko otrok zaupa sebi. Vzljubiti ga moramo v svoji drugačnosti. Sprejemamo pa vedno samo tisto, kar smo pripravljeni videti. Če ne sprejemamo sebe bomo zelo težko sprejeli otroka ali pa ga bomo nadrealno poveličevali, kar mu lahko zelo škodi. Resnica je častivredna! Sem, kar sem, pristen, brez sramu!

Realen način življenja in odgovornost varovati otroštvo glede na leta in sposobnosti je zelo pomembno v tem obdobju. Otrok naj svojo odgovornost gradi glede na svoja leta, vsako pretiravanje ni v redu, prav tako otroku škodi vse, kar naredimo namesto njega. Tukaj je potrebno najti pravo ravnovesje.

Tretje obdobje: puberteta!

To je nekaj čisto novega, tako za starše kot za otroka. Otrok gre v svet in zapre vrata svoje sobe, mi pa ostanemo zunaj. Nismo več glavna oseba v njegovem življenju, nismo mu več toliko pomembni. Domov otrok nosi bolečine, neuspehe, razočaranja oziroma polno nerešenih zadev in vse to nekako zadržuje v sebi in zase.

Tukaj se postavi vprašanje. Kako biti ob otroku in mu dati vedeti, da smo tukaj zanj in je dom njegovo zavetje?

Niče ne smemo narediti, sam mora poiskati rešitve za svoje probleme, mi ga samo poslušamo in podpiramo, smo tam za njega, vedno. Če nam kaj pove moramo to sprejeti popolnoma mirni, vsaka panika ustvari še večjo paniko v njemu, tako se izneverimo svoji vlogi in drugič bo raje tiho. Težave se rešuje na miren in ljubezniv način. Sedaj sposobnost sprejemanja odgovornosti pade nanj, zato ne komplicirajte, ne sprašujte. Doma poskrbite za tišino in mir, za varno zavetje, za prostor, kjer se bo počutil sprejet ne glede na težavo.

Starši se moramo v tem obdobju naučiti čutiti otroka. Prej smo torej morali predvsem čutiti sebe in se učiti od sebe, sedaj pa otrok potrebuje zgrajenega in v sebi močnega starša, ki mu nudi podporo in ga posluša. Če je starš “čist” otrok dobi občutek prijetne bližine, ki mu nudi veliko podporo, prav tako ga prevzame občutek povezanosti med pogovorom. Ne obsojajte, ne dajte mu negativnih občutkov! Ostanite mirni, prijateljski, ampak še vedno v vlogi starša.

Četrto obdobje: od 25 let naprej (oziroma od takrat, ko otrok dobi svoje gnezdo, službo,…) 

V tem obdobju niso starši več glavni vir vsega dobrega. Otrok sedaj rabi podporo pri doseganju ciljev, ki mu ga mora dati svet. Sam si mora torej poiskati ljubezen, podporo, prijateljstvo in sodelovanje,… Vse to mora dobiti, da bo prevzel popolno odgovornost za svoje življenje. Ni ne smemo narediti namesto njega, kar starši težko naredijo. Tudi finančno ne smeš otroku preveč pomagati, to je velika napaka. Tukaj torej tudi starš postane popolnoma odgovoren samo zase in mora misliti na sebe, na svojo starost.

Ga. Rebula je opozorila, da se vse nerešene družinske zgodbe prenašajo na otroke. Vse, kar nosimo v sebi prenesemo na otroke. Pomembno je torej na prvo mesto postaviti sebe in šele nato smo lahko otroku mirni in srečni, zadovoljni starši, ki mu nudijo oporo in ga naučijo življenje prijeti na pravi način. Pripraviti otroka na življenj je velika in odgovorna naloga.

Razmišljati moramo o tem kaj otrok lahko naredi, katere izkušnje potrebuje, da postane močan in nenazadnje katere izkušnje rabim jaz kot starš, da mu jih lahko nudim – prave izkušnje namreč.

Otroku moramo znati prisluhniti, pripraviti prostor za pogovor. Večkrat je prav da rečemo: “Bi se lahko o tem pogovorila, ko boš želel?” Nič na silo, nič s paniko!

Znati moram ovrednotiti, kar smo dobili, dati neko povratno informacijo – feeback. Prav tako je potrebno razumeti potrebe naših bližnjih. Ko razumeš svoje potrebe postaneš občutljiv tudi na potrebe drugih. Prvo pa moraš spoznati in osrečiti sebe.

Srečni starši, srečni otroci! 

Dragi starši, otroci niso projekt! Otrok je skrivnost, oseba zase, naša največja naloga pa je, da smo vedno tam zanj, ob njem, kjer je naše mesto, kajti biti starš je privilegirana priložnost, da spoznamo sebe, kajti…

Otroci so naši največji učitelji! <3 

Urška

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *