Draga, spusti me k sebi….

Kako radi danes pravijo, da ni več pravih žensk in ni več pravih moških. Ni več močnih moških in ni več moških žensk. Otroci varnost najdejo v materialnostih, prave ljubezni pa niso deležni.

Kako je niso? Saj imajo vendar vse. Polne riti vsega in oba starša, ki jim stojita ob strani. Seveda, to je res.

Zakaj so pa potem moški žalostni? Zakaj so potem ženske prazne? Zakaj imajo danes vsi pari probleme? Teh vprašanj je mnogo in kje so odgovori. Ne vem, absolutne resnice ni, lahko se vsaj, glede na naše izkušnje, približamo nekaterim “pravilom”, ki jih oblikuje današnja življenje in zavedanje, da smo duša v telesu človeka.

Jebeš pravila, nič ne pomagajo. Kaj lahko storimo, da bodo ženske bolj srečne in moški izpopolnjeni?

Kot prvo si ne smemo lastiti ničesar, kajti nič ne bomo odnesli na drugo stran. Tista lepa hiša, ki si jo leta gradil bo ostala tukaj, za tabo pa samo (lep) spomin. Hiša so zidovi, brez smeha in odprtih src je prazna. Popolnoma prazna.

In toliko se piše o odprtih srcih, ki so zmožni dajati ljubezen, toplino, ljubkost in mehkobo. Sama verjamem, da se mnogo odgovorov skriva prav tam – v njenem zaprtem ali odprtem srcu. Srce je najmočnejši organ, njegova energija lahko seže onkraj dimenzij naše realnosti. Odprto srce ustvarja čudeže in bolj kot karkoli…vzgaja srečne otroke in s toplino polni moška srca.

Draga, spusti me k sebi…

Z njenim zaprtim srcem je ne čuti…tako blizu mu je, lahko se jo dotika, a vseeno ni njegova…ne preda se mu z dušo, s srcem, z vso strastjo….kot da je ni…kot da je zgolj njegova iluzija. Samo preko spolnosti si jo lahko lasti, samo takrat je nekako njegova in za par trenutkov čuti srečo in tisto nekaj…njeno…

…nakar spet pade nazaj na Zemljo in si jo želi, tako želi, da bi storil vse, da bi lahko ponovno stopil vanjo…v njen svet, ki ga popelje v višave….in to hrepenenje nima konca, kot da se vrti v začaranem krogu in ona se mu odmika…ker čuti, da si jo želi lastiti, beži pred njim in išče svobodo…on pa kot mali otrok išče njeno toplino in ljubezen, išče kraj in čas, kjer ga bo spet popeljala vase.

Kadar moški ne čuti topline odprtega srca, bodisi zato, ker je njeno srce zaprto ali zato, ker ima sam prevelike strahove, se ne čuti sprejetega in ljubljenega. In takrat si žensko začne lastiti – materialno lastiti, kot velik avto.

Ja, kriva je ona, četudi ne govorimo o krivdi, krivo je njegovo otroštvo in pomanjkanje ljubezni, ki jo ni moč nadomestiti. Ampak na koncu, v vsej srčiki neke realnosti sta kriva oba. Drug drugemu držita ogledalo nekega pomanjkanja – pomanjkanja ljubezni in zaupanja, topline in tiste brezskrbne, brezpogojne sprejetosti.

Kaj pa mame? Tiste, ki so vzgajale otroke z zaprtimi srci, nekatere še danes to počnejo. Kaj pa one? Česa so krive? V strahu pred bližino, pred tem da bi trpele, so se zaprle – zaprla so vrata svojega srca, zgradila visoke zidove in sedaj živijo za to, da so in ne za to, da bi zares živele.

Draga, odpri svoje srce in spusti me k sebi. Pusti mi, da pozdravim tvoje rane in ti boš potem pozdravila moje. Zaupaj mi, da lahko samo skupaj doseževa višave. Jaz in ti skupaj, jaz in ti za vedno. Kot bojevnik ti stojim ob strani in ti boš moja kraljica. Kraljica topline in mehkobe, ki me bo, ko me bo spustila k sebi, popeljala v višji svet, kjer se bova dotaknila božanskega in do polnosti napolnila z ljubeznijo.

Draga, spusti me k sebi! <3

Urška

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *