Kako je tvoj notranji fantek/punčka?

V zadnjem času na plan vlečem svoje pozabljene, z vsem balastom pokrite sposobnosti. Ja, globoko v meni so, pod vsemi strahovi, napačnimi prepričanji, pod kolektivnostjo zavestjo in vzorci, ki smo jih dobili od staršev in še bi lahko naštevala. Ko tako pomislim za nazaj mi je jasno, veliko sem naredila, daleč sem prišla, vse je že tako blizu, a vendar me tole leto še vedno čisti, spodbuja, da se čistim naprej in obenem obljublja veliko.

Ne, nimam pričakovanj, imam pa vse na dlani. Željo potegnem na plano, jo predam vesolju in izpustim. Nobene navezanosti na rezultat ne čutim in prav je tako. S tem ne ustvarjam upora, ampak pustim, da vse teče kot mora. 

Ne čakam na lepše in boljše čase, živim v trenutku in vsake toliko se zavestno ustavim, da samo sem – tukaj in sedaj. Sama sebi dovolj. Preteklost je pozabljena, ne spuščam se več vanjo.

Dovolj se imam rada, da sebi privoščim le najboljše. Del tega je tudi prehrana. Kako lepo me ustavi moje telo, ko roka poseže po sladkorju. Kot da mi da trenutek za razmislek – kaj res potrebuješ to? Poglej koliko presnih sladic imaš v hladilniku – zdrave OH in maščobe vsebujejo. In gibanje je postalo del mene. Tako spontano pride. Vse to mi je dala ljubezen do sebe. Dokler pa nisem čutila ljubezni je bil sladkor moj največji zaveznik. Tega hrepenenja ni več.

In moja mala punčka je tako vesela. Skače kot mala skokica, veseli se moje sreče skupaj z mano in kaže mi pot. Ko sem se en dan povezovala z njo me je prijela za roke in me peljala v našo staro hišo. Na tleh so bile punčke, barbike, poleg njih pa polno oblek. Začela je rezati blago in šivati, pomerjati, se pogovarjati z malimi punčkami kot odrasla,…in ob tem sem začutila neizmerno srečo. Ja, s tem sem bila takrat zelo srečna. Ustvarjala sem, risala, pomerjala in uživala. V naslednjem trenutku me pelje v drugo sobo. Tam sem risala neke posebne “čačkarije”, kot simboli, ne vem,…še danes ne vem kaj sem videla. Kot da ni bilo iz tega sveta. Spet sem začutila veselje in navdušenje, poleg vsega pa toliko strasti.

Joj, strast. Kje jo že imam? Z vsem je povezana – kreativnost, spolnost, uživanje v telesu, hrani, uživanje življenja, trenutka,…kot da sem padla iz neba…ja, strasti je vedno več, ampak nikoli toliko kot tam…v tisti sobi.

Pravijo, da moramo najti otroka v sebi in ga spet živeti. Seveda si ga moramo prvo pozdraviti, veliko ran ima. Ko je pozdravljen pa si pripravljen, da spet postaneš tisti mali, norčavi otrok in da z njim oživijo tudi vse tvoje strasti.

Vpišem se na tečaj šivanja (kot leta nazaj na tečaj petja), plešem trebušne plese, delam pilates in aerobiko, učim se uživati v svojem telesu….in se ob tem sprašujem kaj še lahko storim. Pri tem me hitro opomnijo na božanski čas in na dejstvo, da vse pride v pravem trenutku. V procesu si, počasi, vse pride. In prediham to neučakanost in voljo po ponovnem brskanju po sebi.

Moja otroka me ne “serjeta” več, kot da ju ni kadar smo doma. Mene pa vsake toliko zagrabi materinska ljubezen in želja po novem naraščaju. Kaj mi kaže ta želja? Strah, da bom ostala sama? Strah, da ne bom ljubljena? Strah, da me ne bodo potrebovali? Kar vsega po malo, se mi zdi. Ampak, si rečem, saj imam vendar sebe spet. Zaprem oči in pokličem svojo malo punčko – njej dajem vso odvečno materinsko ljubezen in nekaj več tega dajem tudi partnerju.

Ampak vedno delujem v smer svojega razvoja. Vsak dan naredim vsaj nekaj, da se premikam. Ja, kot vsi, po polžje, a vendar se premikam. Ob tem nikoli ne pozabim napolniti se z ljubeznijo, na hvaležnost, na čas z mojimi in na prazne trenutke. Kaj so prazni trenutki?

To so trenutki, ko ne počnem ničesar. Dolgočasim se Ja, pomembno je dolgočasiti se. V tistih praznik trenutkih pridejo najboljše ideje. Včasih ideje dobivam že med meditacijo, ko se popolnoma umirim in preidem v neko delta ali theta stanje zavesti, kjer lahko s seboj ustvarim kar si želim. Takrat stopim v program svoje podzavesti in se reprogramiram. Takrat sama sebi povem kaj rabim slišati. V stanju umirjenosti, ki pride po dolgoletnem meditiranju je čisto vse mogoče.

V praznik trenutkih pa preprosto sem. To si privoščim, ko so narejena vsa dela, ko je skuhano in pospravljeno, kot nek zaslužen počitek, brezdelje in preprosto užitek. Kadar mi ne uspe dobiti časa za prazne trenutke se pred spanjem, ko sem že v postelji naravnam na to energijo. Kako?

Vsako misel, ki pride sprejmem in spustim…diham počasi in umirjeno…prisotnost, brez časa, prostora,…samo jaz in moja duša. Večkrat me tako potegne v vizijo sebe – v mojo prihodnost. Z občutki začutim vse svoje želje, živim svoje sanje in duši ali višjemu jazu postavim vprašanje ali nalogo. Včasih me odnese do lune in predam ji vse kar me teži. Včasih sem samo v svojem telesu in v občutku hvaležnosti, spet drugič me hitro odnese v druge dimenzije – ko moja vitalna energija vstopi v astralno telo in se delo komaj začne. Takrat počiva samo moje telo, ostalo pa je na polno v akciji.

Ja, pomembno je vedeti kaj si želimo in to lahko izvemo preko našega notranjega otroka. Ko se spet združimo z njim živimo svoje strasti, živimo sebe. Moramo pa mu dati svoj čas, igro, radost, moramo se ukvarjati z njim, biti z njim,…in mu dati vse tisto, kar kot otroci nismo imeli. Naj začuti brezpogojno ljubezen in svobodo, predvsem pa občutek, da lahko doseže čisto vse kar si želi. Neskončni smo, dragi moji.

In večkrat ko se povežete z njim, več vam lahko preda.

Želite izvedeti kako je z njim? Poslušajte mojo vodeno meditacijo na to temo in vse vam bo jasno. https://www.youtube.com/watch?v=UKCzrFoKrX4&t=451s (YouTube –> Sundari –> vodena meditacija za zdravljenje notranjega otroka)

Z ljubeznijo, Urška in mala Urška

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *