Čas, ko se dogajajo pravi čudeži

V času novih začetkov smo. Portal 8-8 to še okrepi. Kakšno čudovito poletje! Srkam ga po požirkih in uživam vsako sekundo. Tako zavestno in v trenutku kot še nikoli…in ob tem čistim iz sebe še zadnje demone teme – predvsem tiste, ki nikoli niso bili moji.

Že tri tedne se borim z vnetjem na očeh. Česa ne želim videti? Če bi vam lahko vse iskreno napisala, tako kot je, verjamem, da bi ta zapis končala v solzah. Rešujem skrivnosti moje družine, ki so boleče kot najbolj ostro rezilo na koži. Na eni strani prednikov po očetovi strani in potem na drugi.

Po mamini strani Ženske iz hrbtov mečejo bremena ponižnosti in zatiranja, si čistijo grla, da bodo končno lahko zadihale in spregovorile. Iz sebe mečejo vsa oblačila, rute, si spuščajo spete lase in vdihujejo svojo pravo esenco. Tisto, ki je bila potlačena globoko v njihova srca, prepovedana in tako nedosegljiva….tista, ki sem si jo tako želela. Začutile smo sebe, svojo seksualnost, se reševale ujetosti v telesu, ki je predstavljal greh, se polnile z ljubeznijo druga do druge…da se lahko danes podpremo v polnosti. Danes zjutraj med meditacijo sem jih videla ob jezeru. Smejale so se, svobodne in vesele. Ko sem prišla na jezero so me objele in se mi zahvaljevale. Skočila se z njimi v jezero, gola kot dojenček in uživala.

Za svoje poslanstvo sem potrebovala blagoslov svojih prednikov. Izkazati sem jim morala spoštovanje in ljubezen, pokazati sem jim morala vse zadovoljne stranke, ki jih je osrečilo moje delo do sedaj. Veliko jih je, tako srečna sem. Na koncu sem dobila velik blagoslov in ljubezen prednic po mamini strani teče naprej. Zaradi strahu se je ta ljubezen pri eni ustavila…ni prišla do nas. Brez te ljubezni se je čutila velika praznina. Ko danes tako objamem to ljubezen in se priklapljam nanjo, sebe in svoje otroke, nečake, sestre,…začutim popolnost, predajo, srčnost…in zidovi se podirajo, vsi zidovi med nami, veliko jih je bilo. Saj poznate tisto…ko je nekdo blizu tebe, skoraj brez besed, neka napetost med vama….želja po sprejetju in objemu, ki na koncu ostane neizpolnjena…hladno ta oseba odide stran, ker ne more mimo zida, ki je med vama. Vsi smo polni teh zidov…kakšna škoda.

Po očetovi strani za večino krivic stoji Cerkev. Veliko mi je imela za vrniti, še danes se polnim z dostojanstvom, samo spoštovanjem, občutkom varnosti, z dotikom, ki ni več grešen, z golim telesom, ki lahko uživa,…z zdravo spolnostjo in ne zlorabo, ki je bila moji družini storjena ničkolikokrat – tam, v tistem svetem prostoru, ki je namenjen Bogu in njegovim služabnikov. Smešno je, ko se Cerkvi ob robu postavijo moji Indijanci z vso modrostjo, ki jo premore človek. Lahko si predstavljate ta prizor. Nepopisno. Ko sem tako Cerkvi vračala vso umazanijo, ki jo je storila, sem pomislila na tisočine drugih podobnih žrtev in na sovraštvo mojega očeta do te ustanove. Seveda, kako lahko stopiš vanjo, ko pa si tam doživel največje ponižanje, največjo zlorabo, ki jo človek lahko stori otroku. Vem kako je, ko ti nekdo vzame vse, čisto vse kar si. Ko ti vzame še zadnji kanček upanja in te porine v trdo temo. Zapreš se, kot se je zaprl on, kot sem se sama, zapreš se pred bolečino, živiš skozi strah in sramoto, živiš skozi majhnost, ki jo čutiš v sebi.

Ko bo vse grdo povrnjeno tej ustanovi se bo porušila. Videla sem njen propad. Veličasten bo in pravičen. Marsikatera duša bo s tem našla svoj mir. Amen!

Danes sem spet velika in sijem. Veste kako delujemo? Ko želimo da nas ljudje sprejmemo (v strahu, da nas ne bodo, seveda) se pomanjšamo. V sebi čutimo svojo drugačnosti in posebnost, lepoto, ampak ker imamo strah, da drugi tega ne bodo sprejeli, se pomanjšamo, nekako pogršamo, potlačimo,…samo zato, da nas bodo drugi imeli radi. Resnica je, da te ne morejo imeti radi vsi. So ljudje, ki tvoje drugačnosti nikoli ne bodo sprejeli. Nato so tukaj tisti, ki s tabo grdo delajo zaradi svojih strahov in ne sprejmemo resnice, ki jim je bila dana, da bi spregledali. Ti vse ljubiš. Jaz ljubim vse. Z odprtim srcem lahko vsem postaviš zdrave meje. Na ljubezniv in prijazen način. Ker imaš rad tudi sebe. <3

Nihče več mi ne more vzeti tega sija. Družinsko karmo sem pozdravila s tem pa vse bolečine v hrbtu, ki so me pestile zadnja tri leta. Včasih me je jeza tako ohromila, da sem komaj stopila korak naprej. Spet drugič me je žalost tako omrtvila, da sem komaj vstala zjutraj iz postelje. Nekaj dni kasneje pa sem začutila bolečine zlorab vseh vrst….teža vseh križev in krivic je krivila moje telo. Danes je moja drža spet pokončna in pravilna, ponosna sem na svojo pot. Najbrž jo ne bi bila zmožna prehoditi, če bi vedela kaj me čaka. Ja, v trenutkih sem od sebe odrinila tudi tiste, ki so me ljubili, ker sem v svoji majhnosti, v svojem krču, želela samo mir. Ker se je vedno od mene nekaj zahtevalo. Vsi so čutili mojo moč in jo želeli za mene, vsaj tisti, ki so me resnično ljubili. S svojimi zahtevami so me tako ojačali, da sem danes zmožna sprejeti to moč. Tega nima nihče in dobro se zavedam odgovornosti te moči.

Hvaležna sem vsem svojim učiteljem.

Bala sem se videti te moči. V strahu sem sprejemala svojo pravo esenco. Strah izgube, strah, da drugi tega ne bodo razumeli, strah, da bodo odšli,…

Še vedno se čistim teh strahov in zaupam, verjamem vase. Vsak dan bolj. Prišel je moj čas.

Kljub vsemu, kar sem začutila pa sem morala nižati moja pričakovanja. Si lahko predstavljate? Ko vse tako silno prihaja v tvoje življenje in vse že vidiš, moraš zmetati iz sebe vsa pričakovanja in samo živeti, samo delovati. To ni mačji kašelj.

Objema me obilje, iz vseh strani. Na moji poti me podpira čisto vse. Vsi moji predniki, moj dragi oče, mami, moj mož, moja otroka, prostor v katerem živim, Sonce pod katerim svetim in Luna, moja draga Luna…in nenazadnje mati Zemlja….ko rastem v višino čutim še vedno povezavo z Njo. Ne odnaša me v višave brez prizemljenosti. Tukaj sem, vedno. To je največja past duhovnosti. Višje, čudovite dimenzije in ne prizemljenost. Leta sem se borila s tem.

Moj notranji otrok, moja triletna punčka mi kaže risbe in moje sposobnosti. Moj planet me polni z visokimi vibracijami čiste ljubezni in ogledalo kaže moj pravi jaz, ki se povezuje z višjim jazom. Vsak dan bolj povezana, vsak dan bolj polna prave sebe se tako učim sprejemati obilje, svoje vrednosti in ljubezni do sebe.

Čudeži prihajajo na Zemljo, pravi čudeži in vsi smo del njih. Vsak na svoj način.

Naj se zgodi najboljše, za mene in za vas, v teh čudovitih trenutkih, ki se dogajaj na tem čudovitem planetu. In verjemite vi…. Ko obiskuješ planete, ki jih človeško oko še ni videlo, vidiš še več lepot, ki jih premoremo tukaj….in občutki so zares nezemeljski, vibracije pa dvigajoče in zdravilne. Vse to bom kmalu pripeljala med vas. Da boste še hitreje prišli do vašega pravega sebe.

Ker vas imam rada in ker sem tukaj za vas,

Urška

 

 

Comments

  1. Dalia

    Pozdravljena.
    Tudi meni se dogaja podobno, 8.8. sem bila na meditaciji karmicnega ciscenja, od takrat stvari nekako bruhajo na plabo, ampak zal pravih vsebin po moje ne znam videti. Kako prides do tega, kaksno prtljago v resnici nosis in kako se nauciti potem to predelati, kot je opisano v tem prispevku? Imam veliko zamer do dolocenih ljudi, nisem se znala postaviti zase, posledicno so dolocena custva otopela (do partnerja). Kot ugotavljam, imam verjetno kup tezav od malega, cesar se morda niti ne spomnim.
    Hvala za odgovor.

    Reply
    1. Urska Post author

      Draga, veliko načinov obstaja, prav tako veliko dobrih terapevtov. Meni je izredno pomagala Agatha Kopač, http://www.srecno.org, drugače pa lahko v tvoje zapise pogledam tudi jaz. <3

      Reply

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *