Samo počasi….

Včasih imam občutek, da se ničesar ne dogaja, ne spreminja, da kljub vloženemu trudu rezultata ni. Seveda ni čisto tako, veliko se dogaja v ozadju naših sprememb. In ja, potreben je čas, vsak proces potrebuje svoj čas. In vse pride, ko smo za to maksimalno pripravljeni – na vseh nivojih našega obstoja.

V zadnjih časih se učim samo živeti in uživati. Še vedno ne znam uživati kot bi mogla, še vedno imam občutek, da si moram počitek in užitek zaslužiti, na nek način…saj sem bila naučena, da je vreden samo tisti, ki dela, gara, samo tisti, ki “pošteno”, na svojih žuljih, služi denar, užitek pa je…saj veste…za “luzerje”.

Tudi moj dragi ima ta problem. Nikoli se ne ustavi. Zadnjič sva govorila o tem koliko sva ustvarila v zadnjih 10 letih. Ja, veliko sva delala, gradila, skrbela, pomagala, se učila, potovala,…da danes lahko rečeva, da sva na neki točki, ko se lahko ponosno usedeva na svoj ležalnik in uživava ob gledanju sončnega zahoda. No, tisto sedenje nikoli ne traja ne vem kako dolgo…mene kar odnese med delo…magari samo po hiši…njega pa hitro za mano 😉

Učim se samo biti. Biti zadovoljna s tem, kar imam, v tem trenutku. Več kot veliko imam, hvaležna sem. Vseeno samo biti, ne glede na vse, kar ti ponuja življenje, ne glede na priložnosti, ki ležijo okoli mene, ni lahko. Zmogla bom, kot vse, a vendar tukaj potrebujem pomoč. Vedno imam namreč občutek, da bi lahko storila več, pa še tisto in ono in ooooh, kaj pa ko bi začela s tem in lahko bi….neskončna sem. Vse bi rada, po drugi strani pa potrebujem samo mir. 

Idej imam veliko, ampak ob nobeni moj srček še ni poskočil kot bi moral…ni še čas.

Moj višji jaz me tako odpelje na meni najljubši kotiček ob hrvaški obali. Nora sem na morje, obožujem ga. Tam na tisti plaži je lepa skalica, kjer moja duša najde popoln mir. Tam se za mene ustavi čas. Ure in ure bi lahko samo gledala morje in se predajala sončnim žarkom. Moje telo, moja temna polt, lasje, vse je pri meni narejeno za to. Soncu se nikoli ne skrivam, nikoli me ne opeče, vodnim užitkom pa se predajam s celim bitjem. Morje je moja najljubša terapija.

Sedim na tej skalici, na moji desni strani je moj višji jaz, na levi pa nekdo, ki mi je zelo pri srcu – nekdo čigar mnenje zelo upoštevam. Moj višji jaz je kar zabaven, včasih se mi prikaže v smešnih oblekah, spet drugič se smeje kot nor…kaže mi užitke življenja, hoče, da se jim predajam. Ja, tam, na tisti skalici, tam mi uspe. Pogovarjamo se, rešujemo izzive, pomagamo drugim. Odkar čutim vse te povezave je moje delo dobilo nove dimenzije. Moj notranji pogled mi daje informacije pomembne narave, za vsakogar. Lepo mi je! Duše začutim z vsako celico mojega telesa. In naučila sem se gledati na ljudi kot gledam na njihove duše. Kajti veste, dragi moji, duše so vse tako lepe…ko pa se duša obleče v človeka in prevlada v njem njegov ego poln strahov…lep kaos.

Torej…

Kadar pride problem se o njem pogovorimo, spet drugič se samo predam vodnim užitkom in pustim morju, da me očisti. Z namenom – kot je bil recimo zadnji – očisti me pričakovanj glede mojega dela, lahko veliko dosežem. Namen je energija 5.dimenzije, prav tako delovanje skozi misli – vse lahko dosežemo samo z mislijo, da ne govorimo o drugih, norih, sposobnostih, ki jih imamo…

Z ravnim hrbtom sedim na skali, ob hrbtu mi tečeta dva tokova. Beli žarek prihaja iz Zemlje navzgor vse do kozmosa. Drugi, zlati žarek pa prihaja od zgoraj in se dotakne Zemljinega središča. Popolna pretočnost. Seveda se še vedno čistim. Strahov je veliko manj, ampak še vedno so. Daleč od tega, da bi čutila kakšno popolnost ali razsvetljenost, haha. Še vedno sem tukaj. Vseeno čutim velik mir. Dokazujem pa se samo sama sebi in tudi to odpuščam s prepuščanjem, s tem, da samo živim za trenutek.

Moje srce je veliko kot Sonce in sveti na cel planet. Tako v tistih trenutkih Zemljo polnim z ljubeznijo in sočutjem, tega ji primanjkuje. Obenem pa čutim kako me polni neka nerazložljiva sila, ki prihaja od Zgoraj. Ni to samo povezava z Soncem in z Božanskim, veliko več je. Kot da sem vedno bolj polna svetlobe…občutek, ki ga težko opišem.

Moje srce se še vedno odpira in zapira. Velika razlika je, ko energija iz srca teče navzven in kadar ne. Kot da venim nekako, ko sem zaprta. V meni ni tistega pravega življenja. V tistih trenutkih vem, da spet nekaj rešujem. Spomnim se nekaj vikendov nazaj, ko sem imela ob sebi večjo skupino otrok. Čutila sem te otroke in čutila sem njihovo žalost, stisko, stiske staršev,… Dušilo me je. Nekako sem po tihem obsojala vzgojo nekaterih, vem, da ne bi smela. Samo malo misli obsojanja, “pametovanja”…in že sem se zaprla. Tako delujejo energije in vibracije, ko se višajo in nižajo. Samo brezpogojna ljubezen te spravi nazaj na visoko vibracijo. Dol pa te vrže vse kar to ni.

Smo v času velikih sprememb in novih začetkov. Na veliko bomo želi, kar smo pri sebi lepega posejali. Spet za druge se vse komaj začenja. Kakorkoli že, vse je točno tako kot mora biti, vse je na mestu in vse prihaja. Kar ti je usojeno, kar ti je namenjeno pride! Če ne z današnjim vlakom pa z jutrišnjim, zato zadihaj globoko (to govorim stalno sebi 😉 ) in se prepusti. Stran s pričakovanji, stran z vsem, kar ni ljubezen. Predvsem do sebe.

Ljubite se, kot tega niste znali še nikoli <3 in samo počasi, z veliko mero potrpežljivosti…kajti vse prihaja, vse se že dogaja na neki drugi ravni in samo vprašanje časa je kdaj vas bo zadelo kot strela z jasnega. <3 Prišle bodo nove informacije – tiste, ki bodo pomagale pozdraviti mati Zemljo – in vas spravile v neskončno obilje vsega lepega.

Urška

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *