Ljubezen, meje in zaupanje

Zelo rada skrbim za druge ljudi, že od nekdaj. Včasih sem bila “skoraj” vesela, ko je nekdo zbolel in sem to osebo dobila na kavč. Moja skrb nikoli ni bila pretirana, torej ni bazirala na podlagi strahu, da bi se tej osebi kaj zgodilo, dejansko sem se s tem, ko sem skrbela za druge, počutila tako koristno. Rada sem videla zadovoljne obraze okoli sebe in ko pomislim na svoji mlajši sestrici, se spomnim na vse trenutke, ko sem ju branila, jima pomagala se oblačit, spoznavati ljudi, jih bodrila in učila….kot prava starejša sestra, vedno sta bili pod mojo zaščito.

Tako sem skozi odraščanje tja do najstniških let nekako težko živela sebe. Odrinila sem se na stran, kar sem začutila kot odraslo dekle in se učila spet pozornost dati nase. Uspevalo mi je. Doštudirala sem, spoznala moškega mojega življenja, se ukvarjala s svojimi problemi in še veliko več. Že kot najstnica sem imela velike probleme in spomnim se, da nikoli za nasvet nisem prosila zdravnika – vedno sem se vrgla v knjige in poskusila rešiti problem sama. ZA večino mojih problemov tako drugi niso niti izvedeli, saj sem vedela, da bi znali iz malih stvari narediti velike težave.

Niso čutili tisto, kar sem sama že takoj – da je moč v nas in da smo mi tisti, ki moramo poskrbeti zase in za svoje zdravje. Veliko nesrečnih obrazov je bilo okoli mene, med nami pa ogromni zidovi – strahovi. Namesto, da bi se objeli, čutili hvaležnost, da se imamo, smo gradili zidove – trdovratne strahove polne negativnih emocij.

Ne bom pustila, da ti zidovi kadarkoli pridejo med mano in člani moje družine. Seveda sem iz navade med mano in mojim moškim zgradila ogromno zidov, ki pa sem jih uspešno podrla in razumela, naučila sem se graditi samo na ljubezni, iskrenosti, radosti in hvaležnosti. Odnos z otrokoma pa je zame najbolj svetel prostor, ki obstaja v tem trenutku v mojem življenju. Moža spoštujem, ljubim in uživam, otroka pa moram naučiti živeti, moram ju naučiti preživeti v tej nori džungli, moram ju naučiti spoštovanja, hvaležnosti, moram ju pripraviti na življenje. Resnično ne želim, da bosta, ko vstopita v džunglo, polna strahov in zidov – to so prepreke, ki privlačujejo težke odnose in napačne odločitve.

Joj, ampak tako rada ju razvajam…

Joj, kaj pa če jima dajem preveč ljubezni, preveč pozornosti,…

Joj, sem sploh lahko prava mama?

Joj, kaj pa če naredim kaj narobe….?

Koliko vprašanj sem nekoč imela. Zasmejem se pri sebi, prav zato, ker danes teh vprašanj ni več. Ko slediš srcu in deluješ skozi hvaležnost za vsa ta angelska bitja okoli sebe kot so otroci, lahko deluješ samo pravilno – pravilno za tisto kar otroka potrebujeta. Ja, mirna sem.

VEM, DA ČUTITA MOJO LJUBEZEN

VEM, DA POZNATA MOJ PONOS – TISTO ISKRO V MOJIH OČEH, KO JU GLEDAM

VEM, DA DANES ZNAM POSTAVITI MEJE PRI KATERIH ZAČUTITA POPOLNO VARNOST

VEM, DA JIMA VARNOST IN VREDNOST DAJE TUDI NJUN OČE

VEM, DA DOBIVATA ZGLED SRČNEGA PARTNERSTVA

VEM, DA STA VIDELA KAJ POMENI STRAH

VEM, DA JIMA ZNAM VSE RAZLOŽITI NA NJIMA RAZUMEN NAČIN

VEM, DA GA NI STRAHU, KI GA SKUPAJ NE ZMOREMO ODPRAVITI

VEM, DA JU ČUVAJO ANGELČKI IN OSTALI VNEBOVZETNI MOJSTRI (EDEN ŠE POSEBEJ) <3

VEM, DA VERJAMETA VASE

VEM, DA SE IMATA RADA

VEM, DA STA SI VŠEČ

VEM….

Ja, rada ju razvajam. Razumem kako zelo potrebujem to razvajanje, ker čutim, da razvajam tisto malo Urško v sebi, ki je kot mala punčka skrbela bolj za druge. Mama mi je nehote del odgovornosti in skrbi predala, razumem njeno dejanje. Se pa vedno opozorim, da starejšemu sinu ne dajem preveč odgovornosti za mlajšega. Sicer je to vlogo kot njegov učitelj prevzel sam in v tem je neverjeten. Opazila pa sem, da pozna zdrave meje odgovornosti za druge, zato ga včasih pusti, da se česa nauči tudi sam. Tudi meje sem ga naučila postaviti in postaviti se zase in za tisto, kar si on želi. Bistveno!

Delujeta neverjetno vzajemno in kolegialno. Tiste dneve, ko se v energiji čiste ljubezni razvajamo na veliko pa znata ceniti. Kadar takega dneva nekaj časa ni, me sama vprašata zanj. Takrat smo samo mi – v objemu, brez zidov, iskreno in srčno, s sprejemanjem. Veliko se pogovarjamo, si zaupamo težave in skrbi in jih skupaj rešujemo.

Vem, da ju čakajo lekcije življenja, ko mene ne bo poleg, da bi jima pomagala, prepričana pa sem, da jim bosta kos. KER BOSTA ZNALA SLEDITI SRCU, KER SI BOSTA ZAUPALA, KER BOSTA POZNALA SVOJE MEJE IN KER BOSTA, NE GLEDE NA TO, KJE STA, VEDNO ČUTILA BREZPOGOJNO LJUBEZEN SVOJIH STARŠEV, kajti dobro vesta, da sta za naju:

DOVOLJ DOBRA

DOVOLJ LEPA IN SPOSOBNA

DOVOLJ PAMETNA

DOVOLJ MOČNA

In ker vesta, da jima zaupava, kot znava danes zaupati sebi. <3

IN POTEM ME KDO VPRAŠA, ČE SEM V SKRBEH ZA SVET? Ne, nisem, ker mojega gradijo srčni odnosi in ker vem, da je takih odnosov vedno več. <3

Urška

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *