Manjka samo še občutek

Česarkoli se v življenju lotimo z občutkom – s čustvom – z emocijo – to naredimo veliko boljše, veliko uspešnejše.

Ja, naučili so nas, da se izogibamo našim občutkom. Da jih pomečemo pod preprogo in se jim ne posvečamo. Naučili so nas, da se izogibamo konfliktom, zaradi vljudnosti, naučili so nas, da smo pridno tiho, ko bi najraje kot zmaj zmetali ogenj na druge…

Ko smo ubogali pa smo vedno znova v nas samih ustvarjali notranji konflikt. Ja, nabiralo se je, leta. Nabiranje pa vedno dobi svoj končni dialog in takrat, kot vemo vsi, ni prav lepo.

To je isto kot z besedami. Dokler se sproti izražamo, smo iskreni in sproščeni, je vse lepo in prav. Ko pa enkrat utihnemo zavoljo ljubega miru, pa v našem centru avtentičnosti – grleni čakri – začnemo nabirati vse neizrečene besede. Posledica tega je, da začnemo živeti nekaj, kar nismo. Začnemo se pretvarjati, da ugodimo drugim, da smo sprejeti, ljubljeni, itd. 

V tem času razsaja angina – angina je tipična bolezen jeznih neizrečenih besed. Boleče grlo, ki nakazuje na ne izražanje in glavobol, ki nam pravi, da smo jezni nase. Seveda – jezni smo, ker nismo povedali, kar smo želeli, kar smo mislili.

Vedno se splača ubogati srce – vedno se mu splača slediti in ga upoštevati. Ja, saj vem, le kako? Ko se rešimo naših strahov in ko naša kundalini energija preide iz korenske vse do naše grlene čakre, na nek način obmolkne tudi ego. Sicer ga nikoli ne moremo utišati, ne bi bilo prav, brani nas – a vendar izgubi moč in prosto pot da srcu.

V tistem trenutku se pomaknemo v območje emocij. Z njimi si lahko ustvarimo čisto vse. Ne pozabite vendar, da je naše srce 10x močnejše od našega uma in da emocije – tako negativne kot pozitivne – ustvarjajo, vsak trenutek, našo realnost.

Tukaj je na mestu vprašanje, ki mi ga vedno znova zastavljate. Zakaj mi ne uspe manifestirati svojih želja? Ker ne znate ustvarjati z občutki. Skrivnost magične manifestacije je v občutku. Spomnim se dneva, ko sem prvič začutila brezpogojno ljubezen. Kako me je poplavilo s to čudovito emocijo. Jokala sem od sreče in moje telo je trepetalo. Sploh nisem vedela do tistega trenutka kaj tako zelo pogrešam. Prav ta občutek mi je vrnil vse, kar sem iskala zunaj sebe vsa ta leta. Moje srce se je odprlo, oči zasijale in nikoli nisem bila več tista stara Urška. Za vedno sem spremenila pogled na ljubezen, kajti prej vanjo niti verjela nisem. Spomnim se, ko sem gledala pare in si mislila – hmm, vprašanja zakaj sta skupaj. “Njo je strah biti sama, on pa rabi nekoga, ki skrbi zanj.” 

Od takrat manifestiram s tem mogočnim občutkom in vsa ostala čustva so dobila barvo, okus, občutek, svoj prostor v mojem telesu,…Ljubezen je koralne barve, ki že meji na fluorescenčno oranžno, obilje je turkizno,… pa da ne govorim o barvah nadangelov ali avrah ljudi.

Moj starejši sin Jakob je bila ta vikend bolan – jah, angina, kako pa drugače. Dokopala sva se do neizrečenih besed – bile so namenjene njegovemu očetu – poklicala nadangela Rafaela in se na četrtek popoldne, ob izredno visoki vročini – predala terapiji na domačem kavču. Jakob je v tem že pravi mojster, večkrat je tako že pomagala kakemu sošolcu. Zelena barva Rafaela in ljubezen, ki ga je obdala v tistem trenutku je začarala ozračje v številnih barvah. V pol urah je vročin padla za dve stopinji, grlo se je sprostilo in Jakob se je spet smejal. Oba sva se okopala v tem prijetnem vzdušju, bila sva nasmejana do ušes. Ob vsem tem sem bila terapije deležna tudi sama. Vizija me je popeljala v obdobje, ko je bila Jakob še majhen fantek. Tam sem morala rešiti nek dogodek, ki za oba od naju ni bil prijeten.

Otroci so zelo dojemljivi za občutke. Oni so v tem še prvinski, naravno jim je, da povejo kaj čutijo. Sicer moj Jakob ni ravno odprta knjiga, razumel pa je kako pomembna so čustva. Sedaj mi pove veliko več skozi občutke. Pustim mu, da izrazi svojo jezo, razočaranje, čudna vprašanja in dvome…in tako mi večkrat reče…”ah, mami, čuden je ta svet, skregan z naravo in z logiko naših občutkov!” Ja, res je. Povem mu, da smo tukaj zato, da to spremenimo.

Kaj torej manjka vašemu projektu, načrtu, želji, sanjam,…? Ja, vem, da znate vizualizirati, vem, da so vaši cilji napisani v nulo, vse to mi je jasno. Sedaj pa se samo še prepustite občutkom. Naj vas vodijo v vaše sanje, kot da že vse imate. Začutite kot da vse že imate, dovolite si vse že imeti in samo uživajte v občutkih sreče, ponosa in zadovoljstva. To je edino, kar vas ovira na vaši poti. V kolikor vas še vedno vodijo dvomi, strahovi, negotovost in zaradi tega ne morete zaupati vašim željam in se predati občutkom pozitivne naravnanosti, to samo pomeni, da je še vedno kaj kar vas ovira. Saj je zelo enostavno. Kopati boste morali malo globje. Na koncu pa kljub vsemu, lahko še vedno poskusite.

Ni dovolj, da rešujete vaše otroštvo, odnose s starši in notranjega otroka. Večkrat moramo na žalost iti precej dlje – v prejšnja življenja – tam izvirajo naše napačne odločitve. Globoko nazaj skozi življenja. Tako si skozi potovanja nazaj polnimo našo dušo in učimo lekcij, ki jih nismo dojeli ali predelali. Ne nazadnje ste tukaj ravno zato – ker še vedno ne dojamete določene lekcije in se vrtite v krogu, ki mu ni videti konca. Zajebana situacija, vse jasno, vedite pa, da ni nerešljiva. Danes imamo orodja, ki nam lahko pomagajo rešiti čisto vse. Vse ostalo so samo izgovori in pomanjkanje volje, želje po spremembi.

Zemlja nas sili v ozdravitev. Ne bo nas več dolgo gledala v tem stanju. Ne, preveč je bilo tudi zanjo. Konec je sleparskega posla, sedaj gremo na vse ali na nič. Danes lahko izberemo samo dvoje – ali izgubimo nekoga oziroma zbolimo ali pa se lotimo konkretnega čiščenja vsega. Tako lahko rešite celo vaše starše. Ne pozabite, da ob tem zdravite kar tri generacije – svojo, otroke in tudi starše. Potrebujete še kakšen razlog več, da končno preidete na to delo? Edini razlog bi bil, da mislite, da vi pa nimate problemov in ste popolni. Na žalost vam moram povedati, da je tudi v tem slučaju na delu samo vaš stari ego, ki vas še vedno vleče za nos.

Delujemo kot stroji. Vodita nas ponos in želja po dokazovanju. In kje so občutki?

Z občutki na plano dragi moji Slovenčki. Sedaj nismo več hlapci, da nam ne bi dovolili, nismo več lačni, da ne bi bili dovolj močni in na koncu….nismo več tako ponosni, da ne bi upali. Jajca ven in gas naprej. 😉

Yes 😉 Urška

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *